Ljudje znamo hitro opaziti, če gre komu dobro, zlasti če mu gre bolje kot nam, pa naj bo materialno, statusno, pri delu, počutju, zdravju. In to »blagrujemo«: »Blagor ti ... Srečnež ... Kako je tebi dobro ...« Slovenci to še dodatno začinimo z nevoščljivostjo. Takšno blagrovanje nam je blizu in poznano, vsakdanje. Težko pa verjamem, da nam je blizu Jezusovo blagrovanje iz evangeljskega odlomka: »Blagor vam, ubogi ... Blagor vam, ki ste zdaj lačni ... Blagor vam, ki zdaj jokate ... Blagor vam, kadar vas bodo sovražili, izobčili, sramotili zaradi Sina človekovega ...« Morda bi ga še prenesli, če bi bilo namenjeno drugim. Težje se sprijaznimo, da je namenjeno nam. Saj je že v osnovi postavljeno na glavo: »Dobro tebi, ki si prikrajšan,« in na drugi strani: »Gorje tebi, ki imaš vsega dovolj, si bogat, sit, nasmejan in spoštovan.« Če bi bilo res tako, si težko predstavljam kristjana kot veselega, sproščenega, neobremenjenega človeka, kakršen naj bi bil velikonočni kristjan. Kaj je torej smisel Jezusovih blagrov in svaril?
Pred blagri beremo, kako je Jezus izbral dvanajstere za svoje sledilce. Po vrsticah z blagri in svarili pa nadaljuje: »Vam pa, ki poslušate, pravim ...« (Lk 6,27) Torej v blagrih in svarilih Jezus obravnava ovire, ki bi nas lahko odvrnile od poslušanja in sprejemanja njegovega oznanila. Ko je človek sit, težko posluša; podobno velja, ko je bogat in preskrbljen z vsem ... Vse te dobrine same po sebi niso slabe, dokler ne postanejo ovira za odprtost do Jezusovega veselega oznanila in sporočila. In ni si težko predstavljati, da je človek, ko ga stisne v kot žalost, pomanjkanje, trpljenje različnih oblik, še kako dovzeten in hvaležen za spodbudne besede veselega oznanila evangelija. V tem smislu razumemo, da so lahko življenjske stiske in pomanjkanja razlog za blagrovanje, ker nas odpirajo za Božje oznanilo in nas zbližajo z Bogom, dostikrat tudi z bližnjimi. Za blagostanje pa ni nujno tako.
Pomisli: katera tvoja stiska, pomanjkanje, primanjkljaj te dela odprtega in poslušnega veselemu oznanilu? Zahvali se Bogu zanje, pa naj zveni povabilo še tako nenavadno.
Janko Rezar
Comments