Kakor mati

Beseda življenja za november 2022

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«

(Mt 5,7)

V Matejevem evangeliju je govor na gori umeščen takoj po začetku Jezusovega javnega delovanja. Gora je tu simbol nove Sinajske gore, na kateri Kristus, novi Mojzes, daje svojo “postavo”. V prejšnjem poglavju je govor o velikih množicah, ki so začele hoditi za Jezusom in katerim je Jezus govoril o svojem nauku. Na gori je Jezus govoril učencem, porajajoči se skupnosti, tistim, ki so se kasneje imenovali kristjani. Jezus govori o “nebeškem kraljestvu”, ki je osrednje jedro njegovega oznanjevanja,[1] v katerem so blagri programski razglas, oznanilo odrešenja, »povzetek celotnega veselega oznanila, ki je razodetje zveličavne Božje ljubezni«.[2]

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«

Kaj je usmiljenje? Kdo so usmiljeni? Stavek se začne z besedo “blagor/blaženi”,[3] ki pomeni srečni, veseli, in ima tudi pomen, da jih Bog blagoslavlja. V besedilu je med devetimi blagri ta na sredi. Blagri nočejo biti ravnanje, ki je nagrajeno, ampak so prave pravcate priložnosti, da postanemo nekoliko bolj podobni Bogu. Usmiljeni so še posebej ljudje, ki imajo srce polno ljubezni do njega in do bratov, polno konkretne ljubezni, ki se sklanja k zadnjim, pozabljenim in ubogim, k vsem, ki potrebujejo nesebično ljubezen: Usmiljenje je namreč ena od Božjih lastnosti;[4] Jezus sam je usmiljenje.

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«

Blagri spreminjajo in na glavo obračajo najobičajnejša načela našega mišljenja. To niso samo tolažljive besede, temveč imajo moč, da spremenijo srce, so tako mogočne, da lahko ustvarijo novo človeštvo, in zaradi njih oznanjevanje Božje besede postane učinkovito. Blagor usmiljenim moramo živeti tudi s seboj in si priznati, da potrebujemo to izredno, preobilno in neizmerno ljubezen, ki jo Bog goji do vsakega od nas.

Beseda usmiljenje[5] izhaja iz hebrejske rehem, “naročje”, in spominja na brezmejno božansko usmiljenje, kot je sočutje matere s svojim otrokom. To je »ljubezen, ki ne meri; je obilna, vseobjemajoča in konkretna. To je ljubezen, ki želi izzvati vzajemnost, končni smoter usmiljenja /.../ Če smo torej utrpeli kakršno koli žalitev, katero koli nepravičnost, odpustimo in nam bo odpuščeno. Bodimo prvi, ki naklanjamo usmiljenje in izražamo sočutje! Tudi če se zdi težko in drzno, se pred vsakim bližnjim vprašajmo: “Kako bi z njim ravnala njegova mati?” Ta misel nam pomaga razumeti in živeti po Božjem srcu.«[6]

»Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.«

»Po dveh letih zakona sta se hčerka in njen mož odločila, da se ločita. Vnovič smo jo sprejeli k nam domov in v trenutkih napetosti smo jo skušali imeti radi, biti potrpežljivi, v srcu gojiti odpuščanje in razumevanje, biti še naprej odprti do nje in njenega moža, predvsem pa smo se trudili ne soditi. Po treh mesecih poslušanja, tihe pomoči in mnogih molitev sta se spet vrnila drug k drugemu z novo zavestjo, z novim zaupanjem in upanjem.«[7]

To, da smo usmiljeni, je namreč več kot to, da odpustimo. Pomeni imeti veliko srce, komaj čakati, da izbrišemo vse, da do kraja sežgemo vse, kar lahko ovira naše odnose z drugimi. Jezus z vabilom, naj bomo usmiljeni, ponuja pot, da se zopet približamo prvotnemu načrtu, da bi lahko postali tisto, za kar smo bili ustvarjeni: da bi bili po Božji podobi in njemu slični.

Letizia Magri

[1] Glej Mt 4,23 in 5,19.20. [2] Ch. Lubich, Beseda življenja za november 2000. [3] V grščini makarios/i, beseda, ki jo uporabljajo za opis človekove blaginje, sreče kakor tudi za označevanje privilegiranega stanja bogov, v primerjavi s stanjem človeških bitij. [4] Hebrejsko hesed, to je nesebična in sprejemajoča ljubezen, pripravljena odpuščati. [5] V hebrejščini rahamim. [6] Ch. Lubich, Beseda življenja za november 2000. [7] Izkušnja je objavljena na spletu www.focolare.org.