Četrta postna nedelja je nedelja veselja. Nekje sredi poti postnega časa nakazuje, kaj je naš cilj in smisel naših postnih prizadevanj: veselje, potem ko bomo ob koncu postne poti prenovljeni, spremenjeni. V Božji besedi je to veselje povezano s praznovanjem. Že v prvem berilu, ko Izraelsko ljudstvo po dolgi poti proti obljubljeni deželi doseže svoj cilj, to obeleži s pashalnim praznovanjem. Takrat že jedo sadove pridelkov obljubljene dežele, njihova »popotna« hrana, mana, pa preneha padati z neba. Pot v obljubljeno deželo je dopolnjena, začenja se nova doba z novo hrano.
V evangeliju je v središču praznovanje ob vrnitvi mlajšega sina nazaj k očetu. Prilika, verjetno najlepša v Svetem pismu, je Jezusov odgovor na godrnjanje farizejev in pismoukov, češ da se Jezus druži s cestninarji in grešniki in z njimi celo jé in praznuje. Spomnimo se: sam se na primer povabi k malemu cestninarju Zaheju, potem ko se ta želi srečati z njim in se ob tem srečanju spreobrne. Jezus tako z zgledom in s priliko pokaže, kaj je razlog za praznovanje: spreobrnjenje človeka, ki je veljal za odpisanega, izgubljenega, mrtvega. Praznovanje je pika na i poti vrnitve nazaj k usmiljenemu očetu.
A kljub temu, da evangelij kar kipi od veselja in praznovanja, na praznovanju vedno kdo manjka. V priliki je to starejši sin; s svojim razmišljanjem pokaže, da se pravzaprav ne čuti kot sin, prej kot služabnik, ki očeta dojema kot gospodarja in izpolnjuje njegovo voljo. Tudi njegove predstave o veselju in praznovanju so temu primerno ozke in toge: želel bi si kvečjemu kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Oče pa na drugi strani velikodušno nameni pitano tele za praznovanje, ki ni omejeno na prijatelje, ampak je za vse. Tudi starejši sin bi lahko bil zraven. Pa ostaja v svojih okvirih, užaljen in vase zaprt.
Ob teh podobah veselja in praznovanja ne gre, da ne bi človek pomislil naprej, na praznovanje velike noči. Mnoge že zdaj zanima, kdaj in kje vse bo »žegen« velikonočnih jedi. Da se bodo lahko—tako kot vsako leto—poveselili s svojimi prijatelji na velikonočno jutro. Ob tej skrbi in pogledu pa bi lahko hitro pozabili, da nam od mrtvih vstali Gospod skupaj s svojim in našim Očetom pripravlja mnogo veličastnejše praznovanje. Razlog zanj je zmaga nad oblastjo teme greha in smrti. Predokus tega praznovanja okušamo v vsakokratni mašni daritvi, še posebej slovesno pa na veliko noč. Pri vsaki maši praznujemo in se hranimo z Jezusom, živim kruhom za večno življenje, ki je mnogo več kot naša uborna »mana«, naš vsakdanji kruh in druge dobrine, pa naj jih še tako množično »požegnamo« in uživamo s prijatelji.
Janko Rezar
Comments